Letos sem začela razmišljati o tem, kako pogosto živimo v prihodnosti, v preteklosti ali v svojih skrbeh in se posledično pozabimo prepustiti trenutku, v katerem se nahajamo. Spregledamo osebe, ki so nam blizu in nam nudijo vso svojo toplino, radost in pomoč; spregledamo tiste malenkosti, kot so svetlenje lučk, vonj po sveže skuhanem kakavu ali dišeča svečka, mehak občutek v objemu odejice, medtem ko zunaj pada dež; predvsem pa spregledamo same sebe. Ne vidimo osebe, ki smo danes, temveč vidimo strah prihodnosti in obžalovanje preteklosti.

Spet je tukaj veseli december in vsega je naenkrat spet preveč. Preveč obveznosti, preveč nakupovanja, preveč kaosa in posledično preveč nemira. In ravno v takih obdobjih se hitro spozabimo živeti in se prepustiti.
Kar je ironično, saj bi moral biti mesec december v resnici mesec miru, domače topline ter družinskih trenutkov.

Ali je vredno zapravljati čas za nekaj, kar se bo najverjetneje končalo? Če ga zapravljam s tabo, definitivno.
Si prevelik dopamin.

Drugi mi pravijo: »Škoda, ker se je končalo,«
jaz pa pravim:
»Še dobro, da se je zgodilo.«
Ena dragocena izkušnja več.

In dobra novica je,
da se bo vsa ljubezen, ki si jo nekoč nekomu dala,
vrnila nazaj.
Morda v povsem nepričakovani obliki, a vseeno bo nekako našla pot do tebe.
Ne obupaj.
Ljubi z vsem srcem, kot le ti znaš.

Oblečem se v čustva,
ki jih hočejo drugi videti.
Pred tabo,
pa bi se rada slekla.

Bila sem že vse
razen tvoja.
Vse bolj radovedna postajam,
kako je biti v tej vlogi.

Le enkrat sva se pogovarjali o oblakih, a zdaj vedno, ko jih vidim, se spomnim nate.
Tako veliko vrednost imaš v mojem srcu.

Živim v takem zemeljskem pasu, kjer ljubezen ne vzhaja. Iščem dom v zemeljskem pasu, ki je tako intenziven ter ljubeč kot sem tudi jaz.

Živim v takem zemeljskem pasu,
kjer ljubezen ne vzhaja.
Iščem dom v zemeljskem pasu, ki je tako intenziven ter ljubeč kot sem tudi jaz.

Pojdi in za sabo zakleni vrata,
da ne bom mogla steči z teboj.

Ko prideš ti,
sem kot punčka,
ki čaka na dovoljenje, da se lahko igra.

Ne obsojam življenja drugih.
Obsojam le tiste,
ki hlinijo ljubezen.
Ugotovitev, da te nekdo nima zares rad, najbolj boli.

Kakšen dokaz v svetu si pustil,
da si resnično živel?
Verjetno nobenega,
ampak moje srce je vseeno še vedno polno.

Mučim se,
ker ti še vedno dovolim prihajati.
Mučim se,
ker ti še vedno dovolim odhajati.

Vesolje me je z bolečino spodbudilo,
da končno uresničim tisto,
za kar sem se rodila.
In moja bolečina je dobila nov smisel.

Vse, kar mi življenje vrže v obraz,
izpljunem na papir.
Vsa moja čustva
so na nek način dokumentirana.