foto zgodbe – lazarteja

Ob doživljanju različnih oblik ljubezni, pa tudi čudovitih občutkov intimnosti, ki so se mi globoko zaznamovali v srce, se je v meni prebudila majhna žilica ustvarjalnosti na področju fotografije in pisanja. Po vseh izkušnjah lahko skromno trdim, da me je prav izražanje reševalo, da nisem izgubila upanja niti obupala nad svojimi sanjami.

Vsaka pesem oziroma misel, ki sem jo zapisala, ima ob sebi tudi fotografsko spremljavo – bodisi eno samo bodisi več zaporednih pripovednih fotografij, ki popestrijo zapise ter obenem odpirajo nove možnosti interpretacije besedila. Čeprav sem se na področju fotografije preizkusila v različnih zvrsteh, mi je sekvenčna oziroma pripovedna fotografija skoraj najbližja, saj najbolj krepi mojo strast do pripovedovanja.

Ne obsojam življenja drugih. Obsojam le tiste, ki hlinijo ljubezen. Ugotovitev, da te nekdo nima zares rad, najbolj boli.

In dobra novica je, da se bo vsa ljubezen, ki si jo nekoč nekomu dala, vrnila nazaj. Morda v povsem nepričakovani obliki, a vseeno bo nekako našla pot do tebe. Ne obupaj. Ljubi z vsem srcem, kot le ti znaš.

»Kolikokrat v življenju si se spremenila? Tolikokrat, da sploh ne vem več, kdo sem.« »Brez skrbi, vsaka preobrazba je dobrodošla. Odvrzi svoje jesensko listje in pusti času čas, da te znova spremeni v cvetočo pomlad.«

Le enkrat sva se pogovarjali o oblakih, a zdaj vedno, ko jih vidim, se spomnim nate. Tako veliko vrednost imaš v mojem srcu.

Če me kdo kdaj vpraša za nasvet, mu vedno povem, naj skrbno izbere, koga bo ljubil. Kajti življenje z nekom je lahko neverjetna svoboda ali pa dosmrtni zapor. Ali ni torej bolje biti sam in srečen?

Če te porivam stran, je to zato, ker uživam biti sama. Brez razloga.

Vesolje me je z bolečino spodbudilo, da končno uresničim tisto, za kar sem se rodila. In moja bolečina je dobila nov smisel.

Vse, kar mi življenje vrže v obraz, izpljunem na papir. Vsa moja čustva so na nek način dokumentirana.

Bila sem že vse razen tvoja. Vse bolj radovedna postajam, kako je biti v tej vlogi.

Pojdi in za sabo zakleni vrata, da ne bom mogla steči z teboj.

Živim v takem zemeljskem pasu, kjer ljubezen ne vzhaja. Iščem dom v zemeljskem pasu, ki je tako intenziven ter ljubeč kot sem tudi jaz.

Oblečem se v čustva, ki jih hočejo drugi videti. Pred tabo, pa bi se rada slekla.

Kakšen dokaz v svetu si pustil, da si resnično živel? Verjetno nobenega, ampak moje srce je vseeno še vedno polno.

Drugi mi pravijo: »Škoda, ker se je končalo,« jaz pa pravim: »Še dobro, da se je zgodilo.« Ena dragocena izkušnja več.

Ko prideš ti, sem kot punčka, ki čaka na dovoljenje, da se lahko igra.

Rada bi bila bolj sproščena, a mi je preveč naporno. Želim si, da bi čutila manj, vendar se mi zdi, da tega ne bom nikoli znala. Pa je to zares slabo?

[feed_them_social cpt_id=2497]